Goce Todorovski ne beše akter koj baraše aplauz; toj beše umetnik koj ednostavno živeeše za našata nasmevka. Zatoa, vesta za negovoto zaminuvanje na 75-godišna vozrast, po dolga i teška borba, donese praznina vo koja odeknuva priseќavanjeto na sekoja negova odigrana uloga.
Kako što napiša negovata ḱerka Sašenka, soopštuvajḱi go večniot neprebol na semejstvoto: „Dušata ne umira, a teloto e premnogu istrošeno sega“.
So negovoto zaminuvanje, makedonskiot teatar, film i televizija izgubija umetnik čij talent rečisi polovina vek beše del od kolektivnata memorija na publikata. Toj ne ja baraše naklonetosta na gledačite – ja osvojuvaše ušte so prvoto pojavuvanje na scenata.Negovata igra imaše retka neposrednost: precizen akterski ritam što izgledaše sosema prirodno, živa mimika, prepoznatliv gest i onoj mangupski šarm so koj umeeše da ja prenese igrata od scenata direktno vo publikata. Negovata komika nikogaš ne beše samo evtin efekt. Zad smeata stoeja seriozna podgotovka, disciplina i instinkt. Tokmu zatoa, toj nikogaš ne go pretvoraše likot vo karikatura, duri i togaš koga salata se treseše od aplauzi.
Roden vo Kičevo na 30 april 1951 godina, svoeto obrazovanie go zaokružuva vo Skopje, kade što vo 1976 godina diplomira na Otsekot za dramski akteri, vo klasata na profesorot Ilija Džuvalekovski. Ušte kako student vleguva vo produkciite na Dramski teatar, kade što vo 1978 godina stanuva postojan člen na ansamblot. Tamu ostanuva četiri decenii, sè do negovoto penzioniranje vo 2018 godina, ostavajḱi go zad sebe teatarot koj beše negov vistinski umetnički dom.
Na matičnata scena ostvari 43 ulogi. Negovata teatrografija započnuva so „I bol i bes“, a niz godinite gi sozdade likovite kako Cande vo „Solunski patrdii“, Pomaliot brat vo „Čudoto na Sveti Gjorgji“, Mačorot Džingiskan vo „Mačorot Džingiskan i Miki Trasi“, Ačko vo „Vikend na mrtovci“, Pitu vo „Sara Bernar“, ser Tobi Ždrigalo vo „Noḱ sproti vodici“, Petar vo „Sobiren centar“, Glavniot vo „Ova ne e amerikanski film“, Pantalone vo „Arlekin ili Sluga na dvajca gospodari“, Osman-beg vo „Ladalo“ i Stavre vo „Kako da se ograbi banka“, koja beše negovata posledna uloga na scenata na Dramski.
Todorovski beše del od tri pretstavi što prerasnaa vo vistinski makedonski teatarski fenomeni: „Solunski patrdii“, „Bolva vo uvo“ i „Vikend na mrtovci“. Sekoja od niv živeeše na scenata poveḱe od dve decenii, zaedno so generaciite gledači što gi znaeja likovite i replikite kako del od sopstvenite semejni prikazni.
Za ulogata na Cande, kritikata negovata izvedba ja opiša kako rečisi samostojna artistička večer, istaknuvajḱi ja lesnotijata na preobrazuvanjeto i svežinata na negovite komični nijansi.
Iako prirodno nadaren za komedija, negoviot akterski opseg beše daleku poširok. Ulogite kako Angele vo „Let vo mesto“ vo režija na Slobodan Unkovski, ili roljite vo „Revizor“ i „Sobiren centar“, otkrivaa akter sposoben istovremeno da gi nosi svetlinata i temninata na eden lik.
Zad razigranosta sekogaš postoeja pritaena melanholija, ranlivost i precizno čuvstvo za dramskiot mig.Negovoto prisustvo odamna gi imaše nadminato granicite na teatarot. Sorabotuvajḱi so golemite režiseri kako Kole Angelovski, Dimitar Stankovski, Vladimir Milčin i Dimitrie Osmanli, toj snimi poveḱe od šeeset filmski i televiziski produkcii.
Filmskite klasici kako „Šeḱerna prikazna“, „Učitelot“, „Crveni“, „Tetovirani duši“, „Sreḱna Nova ’49“, „Bol“, „Ženski orkestar“, „Crveniot konj“, „Pred doždot“, „Do balčak“, „Osloboduvanje na Skopje“, „Ruganje so Hrista“, kako i seriite „Prespav“ i „Bistra voda“, svedočat za negovata ogromna produktivnost.
Sepak, za običniot čovek, Goce ostanuva najblizok preku televiziskite ekrani i proektite „Bušava azbuka“, „Hihirihu“, „Itar Pejo“, „Bulki kaj šinite“, „Trst via Skopje“, „Ajde da se družime“, „Treto doba“, „Vo svetot na bajkite“, „Čuk, čuk Stojanče“ i, sekako, „Makedonskite narodni prikazni“.
Tokmu tuka toj go izgradi svojot nepovtorliv akterski tandem i neraskinlivo životno prijatelstvo so Vančo Petruševski. Nivnata zaednička energija i megjusebno razbiranje bea stolbot na makedonskata komedija. Zaminuvanjeto na Vančo ostavi vidliva praznina vo negoviot svet, a sega, kumašinite povtorno se zaedno na nekoja podobra, nebesna scena kade što zavesata nikogaš ne se spušta.
Negoviot golem pridones beše valoriziran so najvisoki priznanija: vo 1980 godina ja dobiva nagradata na MTF „Vojdan Černodrinski“, vo 1986 godina e proglasen za najpopularno televizisko lice, vo 2020 ja prima nagradata „Sveti Joakim Osogovski“, a vo 2023 godina e odlikuvan so Orden za zaslugi za Republika Makedonija.
Vo 2025 godina, festivalot „Vojdan Černodrinski“ mu ja dodeli prestižnata Nagrada za životno delo, koja beše zaokružena i so državnata nagrada „23 Oktomvri“ vo oblasta na kulturata i umetnosta za istata godina.
Za Dramski teatar Skopje, no i za celata država, Goce Todorovski ne beše samo eden od najdolgovečnite členovi na ansamblot. Toj beše del od samiot identitet na edno zlatno vreme vo koe pretstavite se igraa so decenii, koga za bilet se čekaše so nedeli i koga akterite bea vistinski del od semejstvata na svojata publika.
Zad nego ostanuva prazna scena, tišina vo salonot, no i ogromno, večno kulturno nasledstvo. Lesna mu zemja i večna mu slava…
Biba KRNČESKA
