Makedonskata kulturna scena i gradot Ohrid se prostija od ušte edna svoja legenda. Po kratko boleduvanje, na 86-godišna vozrast, vo večnosta zamina Naum Burnaz – dolgogodišen prvenec na Makedonskata opera, čuvar na starogradskiot melos i čovek koj so svojata pojava i glas šireše svetlina kade i da se pojaveše.Ovaa tažna vest doaǵa kako pretežok udar za semejstvoto Burnaz, koe pred nepoln mesec, na 27 juni, prerano go izgubi i svojot sin Petar. Ohrid i Makedonija denes taguvaat zaedno so niv, svesni deka zamina edna markantna, reprezentativna figura koja ostavi neizbrišliv pečat vo makedonskata muzička riznica.
Glas koj ja budeše dušata na Ohrid i Makedonija
Naum Burnaz beše olicetvorenie na vistinski ohridski gospodin. So svojot markanten stav, prefineti maniri i prepoznatliv šarm, toj beše vistinski ambasador na ohridskata kultura. Kako dolgogodišen istaknat člen na ansamblot na Makedonskata opera (pri MNT), negoviot moḱen i topol vokal so decenii odeknuvaše na scenite širum zemjata i vo dijasporata.Iako negoviot profesionalen pat beše neraskinlivo vrzan so operskata umetnost, negovata najgolema ljubov ostana makedonskata izvorna i starogradska pesna. Naum beše umetnik koj peeše so dušata, a sekoj negov ton noseše poraka na ljubov kon tatkovinata i tradicijata.
Čovekot koj ì dade večnost na „Bor sadila moma Evgenija“
Glasot na Naum Burnaz ḱe ostane vrežan vo memorijata na generacii Makedonci preku negovite antologiski izvedbi. Toj beše umetnikot koj na najvpečatliv način go donese epot„1762 leto“ (Pesna za patrikot) po tekst na Grigor Prličev, no negov definitiven ličen pečat beše i ostana interpretacijata na kultnata „Bor sadila moma Evgenija“.Koga Naum ja peeše ovaa pesna, vremeto kako da zapiraše. Vo negovata izvedba se čuvstvuvaše siot kopnež, ubavina i melanholija na makedonskoto podnebje. Taa izvedba ne beše samo obično peenje, tuku živ spomenik na makedonskiot folkloren identitet koj ḱe prodolži da živee i po negovata smrt.
Večen spomen i dlabok poklon
So zaminuvanjeto na Naum Burnaz, makedonskoto kulturno nebo izgubi edno golemo ime i umetnik, a Ohrid go izgubi svojot pretstavitelen sin. No, zad nego ostanuva edno kolosalno muzičko nasledstvo, snimeni materijali koi ḱe svedočat za negovata golemina i spomenot na eden blagoroden čovek, soprug, tatko i dedo.Semejstvoto Burnaz vo ovie momenti na nezamisliva bolka se zboguva so svojot stolb, a makedonskata javnost so počit mu se poklonuva na umetnikot koj so gordost go noseše makedonskiot melos vo srceto.
Večna mu slava i svetol neka mu e patot kon večnosta, kade povtorno ḱe bide zaedno so svojot sakan sin Petar. Dlaboko sočuvstvo do semejstvoto i najbliskite.
Biba KRNČESKA
