Vo Belgrad, po teško boleduvanje, počina pejačkata Senka Veletanliḱ – žena čij glas, stil i dostoinstvo so decenii bea sinonim za elegancija i vistinska umetnost. Imaše 90 godini. Tažnata vest ja soopšti nejziniot sin, istaknatiot muzičar Vasil Hadžimanov, koj so nekolku zborovi ja opiša i nejzinata životna filozofija:„Zamina tivko, dostoinstveno, vo son, kako dama – tokmu kako što ì dolikuvaše.“
Rodena vo 1936 godina vo Zagreb, Senka Veletanliḱ ušte od najrana vozrast go izbra patot na muzikata, iako diplomiraše na Ekonomskiot fakultet. Nejzinata ljubov kon pesnata beše posilna od sè – odluka što ì donese bleskava kariera i trajno mesto vo istorijata na šlagerot.
Prvite čekori gi napravi vo horot na KUD „Joža Vlahoviḱ“, a veḱe vo 1958 godina gi snimi prvite pesni za Radio Zagreb.
Vistinskiot probiv dojde vo 1960 godina na festivalot vo Opatija so bezvremenskata „Noḱ bez zvezda“, po što publikata dobi nova zvezda – vozdržana na scena, no dlaboko emotivna vo interpretacijata.
Sleduvaa nastapi na najznačajnite festivali: „Splitski festival“, „Belgradska prolet“, „Zagrebfest“, „Vašiot hit na sezonata“, kako i novi triumfi vo Opatija.
Nejziniot stil beše prepoznatliv – sofisticiran, nenametliv, a sepak moḱen.
Na makedonskata javnost Senka Veletanliḱ ì beše osobeno bliska kako sopruga na legendarniot makedonski umetnik Zafir Hadžimanov.
Nivniot zaednički život beše spoj na ljubov i umetnost. Vo 1967 godina go održaa svojot prv zaednički recital vo „Atelje 212“ vo Belgrad – nastan što vleze i vo televiziskata istorija kako prv direkten prenos na koncert na lesna muzika.
So sestra ì Bisera Veletanliḱ, isto taka muzička ikona, go sozdadoa legendarniot duet što ostana zapameten po pesnata „Mi znamo sve“, simbol na kvalitetna interpretacija i stil.
Senka Veletanliḱ ne beše samo pejačka – taa beše pojava. Žena koja vnimatelno go izbiraše repertoarot, koja znaeše deka tišinata megJu tonovite ponekogaš zboruva poveḱe od samiot glas. Taa glumeše, sozdavaše i ostavaše traga bez vreva.
So nejzinoto zaminuvanje zgasna ušte edna svetlina od zlatnoto vreme na muzikata, no nejzinite pesni, nejziniot glas i nejzinata tivka elegancija ḱe prodolžat da živeat – kako potsetnik deka vistinskata umetnost nikogaš ne zaminuva.
Bina KRNČESKA
