Najubavite prikazni vo životot sekogaš se onie što ne se planirani.
Sè započna kako misterija. Pri prestojot vo Berovo, našiot poznat kompozitor, maestro Goran Alački, ni podgotvi vistinsko iznenaduvanje. Bez da ni otkriva nè povede niz berovskite ulici, a misterijata se razreši koga stignavme do eden dvor i koga vlegovme vo eksternata prostorija nameneta za svirka, odnosno bukvalno upadnavme na proba kaj legendarnata pop-rok grupa „The Štekica“, odnosno kaj bendot koj ušte od 1984 godina ja čuva muzičkata lična karta na Maleševijata.
Členovite na bendot voopšto ne nè očekuvaa, no iznenaduvanjeto traeše samo nekolku sekundi. So neverojatna srdečnost i brzina nè prifatija vo svojot krug, a namesto so klasični zborovi, rešija da ni se pretstavat na najdobriot možen način – preku svojata muzika i živata svirka.
Vednaš sfativme deka pred nas stojat vistinski „rok oldtajmeri“ – muzičari koi ja imaat onaa retka, skapocena patina, koi so decenii go usovršuvale svojot zanaet i vo čii race instrumentite zvučat moḱno i bezgrešno.
Dodeka od instrumentite se redea eks-ju rok klasicite, glasot na Jole prostorijata ja ispolnuvaše so avtentičena rock energija.
A potoa nastapi i maleševskiot merak.
Domaḱinite vednaš nè počestija so tradicionalna rakija, a nabrgu probata prerasna vo vistinska rok-sofra. Na masata pristigna hrana – taze ḱebapi, pici i salati. Svirkata i gozbata se spoija vo edno.
Megju pesnite letaa majtapi, se raskažuvaa stari anegdoti od nivnata četirideceniska kariera, se smeevme na glas i site zaedno peevme vo eden glas, uživajḱi vo sekoja sekunda od ovaa magična noḱ.
Slušajḱi gi vo vakov ambient, kade što Alački so zadovolstvo im se pridružuva na svoite prijateli sekogaš koga e vo Berovo, jasno e zošto nivnata kultna pesna „Moe Berovo“ ima status na lokalna himna. Toa e istiot toj avtentičen rok duh što Goran Alački i Vlatko Stefanovski go prepoznaa i go pretočija vo traen umetnički beleg za ovoj kraj.
Inaku “The Štekica” kako sostav e osnovana ušte vo dalečnata 1984 godina, ovie muzičari ne se samo bend – tie se institucija na Maleševijata. Gledajḱi gi kako razmenuvaat pogledi bez zborovi, kako gi usoglasuvaat gitarskite rifovi i kako prepoznatliviot vokal na Jole ja ispolnuva prostorijata, sfaḱate kako uspeale da opstanat celi četiri decenii.
Nivniot zvuk ne e samo rutina; toa e čista emocija koja ve vraḱa vo zlatnite denovi na eks-ju rokot i kultnite berovski „Sini Večeri“. Muzikata što ja sozdavaat lebdi vo vozduhot kako najdobar lek za dušata. Najsilniot moment na probata sekako beše izvedbata na nivnata kultna pesna „Moe Berovo“. Koga ḱe ja slušnete ovaa kompozicija vo živo vo zatvoren prostor, sfaḱate zošto taa ima status na lokalna himna i zošto e umetnički amanet za idnite generacii. „The Štekica“ se živ dokaz deka publikata nikogaš ne može da se kupi i deka vistinskite vrednosti ostanuvaat da svedočat so najsilna svetlina. Po ovaa proba, edno e sigurno, se dodeka ovie lugje svirat so vakva strast vo prostorijata za vežbanje, rok zvukot vo Berovo nikogaš nema da zgasne.
Od probata si zaminavme so polni srca i so uši ušte vljubeni vo nivniot zvuk. „The Štekica“ se relevanten primer deka rokenrolot ne e samo muzika – toa e način na život, zošto kako što doznavme site členovi rabotat na odgovorni institucionalni pozicii, a povtorno rock&rollot sekojdenvno go konsumiraat kombinirajќi go so srdečnoto gostoprimstvo i čistata pozitivna energija.
Berovo može da bide gordo na svoite „rok oldtajmeri“, a nie sme beskrajno blagodarni na Goran Alački za ova nezaboravno doživuvanje i vospriemanje na maleševskiot rok duh!
Biba KRNČESKA
