Večerva odekna tažnata vest deka počina Radmila Mitroviḱ, edno od najsuptilnite, no istovremeno i najplodni ženski pera vo makedonskiot muzički prostor. So nejzinoto zaminuvanje, makedonskata muzička i kulturna scena gubi avtorka koja ne tvoreše za estradna slava, tuku za dušata na narodot.
Radmila so decenii ostavaše iskreni emocii koi tivko se vrežuvaa vo makedonskiot muzički kod, sozdavajḱi bezvremenski folk i zabavni kompozicii. Kako isklučitelno plodovit tekstopisec, nejziniot potpis stoi zad nekoi od najgolemite i najubavite hitovi otpeani od vrvnite iminja na makedonskata estrada. Nejzinite emotivni stihovi gi oživeaja Aneta i grupa „Molika“, Zuica Lazova, Tatjana Lazarevska, Marjan Kocev i mnogu drugi naši estradni umetnici. Vo vreme na golema maška dominacija megju avtorite, Radmila važeše za poetesa na čistata emocija, umetnik koj znaeše kako sogoleno da go prenese ženskiot senzibilitet i da ja pretoči melanholijata vo stihovi koi publikata vednaš gi zasakuvaše.
No, nejziniot najgolem umetnički spomenik, koj ja napravi mit i legenda na prostorite na poranešna Jugoslavija, ostanuva zapišan vo januari 1983 godina. Inspiriran od nejzinata pojava, suština i harizma, Goran Bregoviḱ go krsti celiot togašen album na „Bijelo Dugme“, kako i antologiskiot instrumental, tokmu po nea – „Uspavanka za Radmilu M.“. Snimena tokmu vo studioto na togašnata RTV Skopje, ovaa nostalgična minijatura izvedena kako duet na dve gitari megju Bregoviḱ i našiot virtuoz Vlatko Stefanovski, stana edna od najubavite i najtažnite prispivni pesni na site vreminja. Preku tie topli gitarski noti, nejzinoto ime ušte togaš se preseli vo besmrtnosta.
Zad ovaa bogata umetnička zadnina, sepak, se krieše i nejzinata najgolema i najpotresna životna vistina.
Se zboruvaše deka nejzinata bezgranična, fatalna i apsolutna ljubov kon Goran Bregoviḱ celosno ja odredila nejzinata privatna sudbina. Od taa golema, neodbolena i doživotna opsesija Radmila prerano se pozdravi so ljubovta.
Vo svet kade što sè e minlivo, zamenlivo i brzo, taa izbra večnost. Nikogaš ne se omaži, nitu pak dozvoli drug maž da go dopre nejzinoto srce. Ostanuvajḱi mu verna na toa edno edinstveno čuvstvo do posleden zdiv, taa pokaža deka takvi ljubovi, koi vredat cel eden život, navistina postojat — duri i koga nosat neizmerna bolka.
Svoite posledni godini Radmila gi pomina vo tišina, zaštitena od očite na javnosta vo starečki dom. Tamu, daleku od svetlata na scenata i estradniot metež, tivko zgasna ušte edno golemo srce. No, umetnicite i golemite ljubovi nikogaš ne zaminuvaat celosno. Preku pesnite što gi napiša za našite najgolemi zvezdi i dodeka sè ušte odeknuvaat zvucite na gitarata što nekogaš ja rasplaka Jugoslavija, Radmila Mitroviḱ ḱe živee vo kolektivnoto pametenje na makedonskiot narod.
Ovoj pat, kultnata prispivna pesna sviri za nejziniot večen mir. Svetla neka ì e patekata kon večnosta.
Biba KRNČESKA
