Vo vreme koga muzikata “često brza”, pa i marketinški ne bira sredstva za da se nametne, novata pesna „Ne budi me zoro“ na Dean Stojanovski izbira da stigne do slušatelite na eden, bi rekla, otmen i dostoinstven način — preku ubavata melodija, pitkata ljubovna prikazna i sekako, vpečatliviot videozapis.
Prikaznata zad ovaa pesna, kako što ni ja raskaža tekstopisecot Kiril Kotevski, e tokmu sprotivna na voobičaenite muzički procesi.
Vsušnost, pesnite najubavo e koga ne se planiraat — tie ednostavno treba da se slučat. Taka započnuva i prikaznata za „Ne budi me zoro“, pesna što ne se rodi vo studio, tuku vo eden spontan moment, bez ambicija da stane nešto poveḱe od običen tekst napišan za petnaesetina minuti. No tokmu vo taa slučajnost se krie nejzinata vistinska sila.
Kako što raskažuva Kotevski, koga stihovite stignale do Dean Stojanovski, pesnata veḱe počnala da dobiva forma. Veḱe istata večer se pojavuva prvata muzička ideja — kako prirodno prodolženie na napišanoto, bez forsiranje, bez kalkulacii.
I samite avtori potvrduvaat deka, tekstot i muzikata se vklopile „kako dve lego kocki“, sozdavajḱi celina što ednostavno morala da se sluči.
Vo taa faza, dodava Kotevski, pobarale mislenje i od bliskite prijateli i sorabotnici — pred sè od Mile Kuzmanovski, kako i od duoto Ile i Vojče od „Maestro bend“. Nivnata reakcija bila ednoglasna — pesnata treba da se snimi. Tokmu taa poddrška bila presudna idejata da prerasne vo seriozen proekt.
Istovremeno, za Kotevski ova pretstavuva i lično novo iskustvo — negov prv tekst za pesna, no i prvo pojavuvanje pred kamerite vo videozapisot. Kako što naglasuva, značajna uloga vo celiot proces imale tokmu lugjeto što zastanale zad niv od samiot početok — Mile Kuzmanovski, Ile i Vojče od „Maestro bend“, Tomče i Šarki od trioto so Kuzmanovski, no i mnogu drugi, poznati i nepoznati, koi pridonele ovoj son da stane jave. Za Dean Stojanovski, koj živee vo Švedska, ovaa pesna ima i dopolnitelna težina. Po pauza od rečisi tri decenii, po negovoto posledno pojavuvanje na scenata povrzano so festivalot vo Valandovo, „Ne budi me zoro“ pretstavuva tivko, no značajno vraḱanje — ne so pompa, tuku so čuvstvo.
Muzički, pesnata nosi topla, nostalgična linija, vo koja aranžmanot na Ljupčo Pavlovski – „Anastasija“ vnimatelno ja gradi atmosferata. Violinata i harmonikata ne se tuka samo kako instrumentalen ukras, tuku kako prodolženie na emocijata — kako glas što ja raskažuva prikaznata zaedno so vokalot.
Vo celata realizacija se čuvstvuva i edna druga, možebi najvažna niška — prijatelstvoto. Iminjata zad proektot ne se samo sorabotnici, tuku lugje što zastanale zad idejata od samiot početok, pretvorajḱi eden slučaen tekst vo zaednički son što na krajot stanal jave.
„Ne budi me zoro“ ne se obiduva da bide nametliva. Taa osvojuva preku iskrenosta i čuvstvoto što ostanuva, a za toa sekako zalsuga ima i ubaviot video zapis koj go potpišuva Dejan Gjorgiev odnosno “Art Studio”- Produkcija Balkan Mjuzik Televizija.
Vsušnost silata na ovaa pesna e vo tragata što ja ostava kaj slušatelot i zatoa uživajte vo “Ne budi me zoro”.
Biba KRNČESKA
