So Sonja sme zaedno veḱe 22 ipol godini. Se zapoznavme slučajno, a se zasakavme namerno. Planski. Ednostavno, gi poslušavme srcata, koi neočekuvano i za dvajcata, odednaš počnaa da bijat vo ritamot na našite iminja. Se razbira, sekoe bieše vo ritamot na imeto na partnerot. Sonja dolgi godini živeela vo Skopje, no sudbinata sakase nikogas da ne ja sretnam vo mojot roden grad. Scenaristot narečen život, ne spoi vo Valandovo, kade što jas bev del od Festivalot kako avtor, a taa kako novinar na vesnikot na Dragan B. Kostiḱ, “Šou” i “Turbo folk”. Ete, tie dva vesnici odamna ne postojat, a našata ljubov se ušte trae. I ḱe trae. Za inaet na  site peripetii što ni se slučuvaa vo izminatite dve decenii.
Ponekogaš mislam deka Sonja mi e nagrada za site moi pesni, za celiot moj angažman na estradata, kade što pocnav od 18 godini i kade što bukvalno gi  dadov najubavite  godini od svojot život. I sozdadov preku 1200 tekstovi. Dosega.
Taa pred da me zapoznae, bila silno vljubena vo moite stihovi. Osobeno vo tekstot na pesnata “Pesna za nas”, koja vo 1992 godina ja ispea Silvi bend, a ne bese ramnodušna i na nekoi moi narodni prikazni, od kalibarot  na “Žetvarska ljubov” ili “Prikazna za Angelina”. Dvete ispeani od Goce. Arnaudov i Nikolovski. Ja osvoiv so mojata poezija, a sè drugo beše veḱe rutinska realizacija, ha-ha-ha. Se šeguvam. Beše teško da se skroti nejziniot  temperament. Mediteranski, vo sekoj slučaj. Dvajcata sme tolku različni, tolku svoi i svoeglavi, no ete, tolku godini funkcionirame i kako celina. Osobeno sme zabavni za okolinata. Koga sme vo društvo, opasno se nadopolnuvame i raspravame, a toa predizvikuva neverojatna zabava i smea kaj tie koi  gi slušaat dvete verzii na site naši prikazni. Različni, a sepak slični.
Kolku i da deluvame  kako Tom i Džeri, nie ne možeme eden bez drug. Pred nekolku meseci, Sonja i Filip za prv pat bea bez mene na odmor. Vo Turcija. Sonja stopati  mi se javi za da mi kaže kolku i e krivo što ne sum do nea i kolku mnogu i nedostasuvam, so site moi zamerki, mrcenja i karakterni nedostatoci. Koi jas si gi smetam za kvaliteti. Od druga strana, jas tie šest dena bev kako ni na nebo, ni na zemja. Ne me faḱaše mesto. Ne znaev što da pravam so sebe. Čuvstvuvav nemir, praznina, edvaj  čekav da sletaat  na Aerodrom i da gi  donese  do doma našiot prijatel, taksistot Sašo. Togaš si rekov: “Ne daj Bože, nekogaš čovek da ostane sam!” Po cena na prostuvanje na site sitni  greški, dolgi turski serii i karakterni  kaprici. Koi i dvajcata gi imame. I gi branite so site sili i oružja.

Plod na našata golema ljubov e sinot  Filip, koj odlično se vklopi vo našata estradna prikazna. Toj studira kompozicija za film na Fakultetot ESRA vo Skopje i veḱe e avtor na nekolku interesni kompozicii, koi gi otpeea Nino Veličkovski, Denis Dimoski, Martina Mitrevska, Ivona Jovanoviḱ i Ǵorǵi Dimitrov. Toj e vreden i talentiran mlad čovek, koj može mnogu da nauči od Sonja i od mene. Za muzikata, za estradata, za karierata, za mnogu raboti. Malku e brz na Sonja i saka se vednaš i sega, no jas sum tuka, so svojata flegmatičnost i taktičnost, da  go vratam na vistinskiot koloseg  i da mu  go pokažam vistinskiot  pat na uspehot. Za koj e potrebno mnogu trud, vreme i sreḱa. Meǵju drugoto.
I pokraj site životni  buri, pogolemi i pomali branovi, mislam deka našiot  brod, sepak, uspešno  plovi niz moreto narečeno Brak. Sonja me otvori kon svetot, me  izvleče od mojata autisticna avtorska školka i me  napravi podobar čovek. I avtor, vo sekoj slučaj. Kako plod na mojata golema ljubov kon nea, nastanaa mnogu stihovi, mnogu tekstovi, koi publikata gi znae i pee so golemo zadovolstvo. I vo zabavnata, i vo narodnata muzika.
Osobeno nekoi od pesnite na Toše Proeski, koi se vistinski beleg  na našiot  brak. “Sonce vo tvoite rusi kosi” nastana kako moe nastojuvanje vo 1998 godina konečno da i dokažam deka  dišam za nea i deka sekoj moj stih e oboen so bojata na nejzinite oči. Koi, pak, ednaš se zeleni kako borova šuma na Kasandra, drug pat se sini kako najubavo more, a tretiot pat se sivi kako gulabi. Sekoj pogled vo niv e inspiracija, sama za sebe. Najprvo, refrenot na ovaa pesna započnuva so stihot “Sakana Sonja, sudbino moja” itn. Taa smetaše deka ḱe bide bez vrska i preterano tendenciozno da bide takov tekstot, a jas insistirav da ostane taka i mu  go dadov tekstot  na kompozitorot Koprov. Toj odluči posledniot stih od pesnata da bide početok na refrenot i taka otpadna Sonja, kako ime. Iako, ostanaa nejzinite rusi kosi vo pesnata i četirite bukvi od nejzinoto ime. Četirite strani na mojot svet. Inspiracijata za stihot “Dodeka spieš ubavo mie e”, kako i refrenot za pesnata “Vo kosi da ti spijam”, gi  dobiv dodeka ja gledav kako spie na eden star i neramen kauc  (što se spušta) vo sobata vo kuḱata na baba mi Cveta , kade što jas i Sonja go započnavme zaedničkiot život vo juni 1996 godina.
Po edna golema karanica (verojatno za nekoja sitnica, kako i milion pati pred i posle toa!), koga taa ne mi zboruvase celi dve nedeli nastana tekstot za pesnata “Tvoite baknezi na moite beli kosuli”  i stihovite “Dve nedeli razdeleni i osameni, zar nekoj moze da te zameni?!”  Toše Proeski znaeše deka otpea golem del od našata intima, a Sonja čestopati znaeše da mu kaže: “DA NE SI TI I TVOITE PESNI ODAMNA KE GO OSTAVEV OGNEN” Tose se smeese i vikase “Nemoj taka, sto ke peam jas posle?!”
Planiram do krajot na životot da bidam pokraj Sonja i da me gree sonceto vo nejzinite rusi kosi. Verojatno i taa gi ima istite planovi?
OGNEN NEDELKOVSKI
FOTO GALERIJA:

POSTAVI ODGOVOR

Please enter your comment!
Please enter your name here
Pre slanja komentara molimo Vas da pročitate sledeća pravila